Preskoči navigacijo .

Delitev izkušnje leta Kriška gora - Dobrča

Tako zadevo mislim, da ni neumnost objavit. Ravno nasprotno, to je potrebno objaviti, da se takšne in podobne napake kot sem jo naredil ne bodo ponavljale.

15.05.2012 sva z Danijem šla na dober paratrek na Kriško goro. Na Kriški gori je pihal razmeroma močan JV 5-9 m/s, zato sva se odločila štartati na travniškem pobočju 500m proti Tovstem vrhu. Tam so razmere bile ugodnejše. Videti je bilo, da na višinah piha S, zato sva takoj po vzletu iskala dviganja stran od pobočij. Bil je lep termični dan zato sva brez težav odletela do Potoške gore in nazaj. Naslednja točka je bila Dobrča. S Kriške gore sem se na Dobrčo odpravil s 1600m in tja priletel na 1000 m. Na JV robu Dobrče (nad kamnolomom) je bilo razbito dviganje in odločil sem se, da bom ob J pobočju proti Z poiskal dviganje, ki me bo spravilo v višine a doživel pristanek na smrekah.

Kaj se je po moji oceni takrat dejansko zgodilo: Veter pri tleh in ob pobočjih je bil JV, nad 1500m pa je obrnil na S. Letel sem nizko, ker sem se pobiral. Nizko pomeni par metrov nad smrekami. Tisti trenutek je bila to smiselna in hkrati neumna poteza. Očitno je na J pobočju Dobrče veter zaradi oblivanja spremenil smer pretežno na V in so na JZ delu hriba že nastajali rotorji. Padalo mi je zaprlo na strani hriba zaradi česar sem spremenil smer v hrib in izgubil še tisto malo višino ki sem jo imel. Tako zapiranje je pri letenju stalnica in na veliki višini niti ne predstavlja velikega problema. Po navadi padala varnostnega razreda EN A, B in C pridejo sama iz te situacije. Če pa letiš nizko…se pa zgodi to kar se je meni.

Naučil sem se par stvari:
1.) Tako nizko letenje, kot sem ga izvajal ta dan ne priporočam nikomur, čeprav vem da se na preletih dostikrat znajdeš v situaciji, ko do zadnjega trenutka iščeš dviganja in se želiš vrniti v višine po dodatne kilometre. Takrat obstaja tveganje zapiranja in izgube višine in kaj hitro pristaneš v krošnjah, če imaš srečo in v skalah, če te sreče nimaš.
2.) Mobitel vedno imej dosegljiv in poln. Prvič se mi je zgodilo, da sem imel telefon pri sebi. Ponavadi ga pospravim nekam v prtljažnik sedeža. Ko sem klical reševalce, mi je pa začelo javljati, da imam prazno baterijo, kar tisti trenutek ni pomenilo nič dobrega.
3.) Razmišljal sem, da bi sam prišel z drevesa. To bi šele bila neumnost. Velikokrat se zgodi, da se nekdo sam poizkusi rešiti iz že nerodne situacije in se pri tem resno poškoduje. Kot da že prvotna nesreča ni zadosti za poškodbo. Ko sem poklical 112 je prva zadeva, ki mi jo je rekel reševalec, da naj ostanem kjer sem in bodo oni prišli pome. Pri meni so bili v dobrih 40 minutah. 1 teden pred mano se je jadralni padalec na Golniku pri samoreševanju odpel iz sedeža in padel na tla. Resneje si je poškodoval medenico in vretenca.
Vendar tega ne veš, če take stvari ostanejo tihe in skrite, napake se pa ponavljajo in ponavljajo. In danes sem k sreči zdrav napisal to objavo.

TRACK LETA:
http://xcglobe.com/olc/index.php/flight/info/981263

PILOT JE V KRIZI TAKRAT, KO OSTANE BREZ HITROSTI, VIŠINE in IDEJ!

Možnosti prikaza komentarjev

Izberite način prikaza komentarjev in kliknite na "Shrani nastavitve" za aktivacijo sprememb.

Pripomočki za reševanje

Pozdrav,

se strinjam, da so pripomočki za reševanje nujni. Zanimivo je, da sva imela ravno to debato, ko sva hodila na Kriško goro - namreč tudi jaz razen multi-orodja nimam drugih stvari v sedežu. Si bom pa vso omenjeno opremo vsekakor priskrbel - dodal bi še, da je po mojem mnenju potrebno imeti kar nekaj m vrvice, recimo 20m (zadostuje debeline 6mm), saj si v primeru, da zasilno pristanemo na kakšni višji smreki z manj težko pomagamo. Pri tem je seveda dobrodošlo poznati tudi kak vozel in manever za nadzorovano spuščanje, če se zanj odločimo (uporabimo lahko kar naše vponke, v katere se vpenjamo). V nasprotnem primeru je bolje počakati, tam kjer smo. Vedno pa telefon pri sebi. Verjetno ne bi bilo slabo ob kakšni priložnosti preveriti to naše znanje (ali ga pa pridobiti)? Mogoče na kakšnem pikniku =).

Lep deževen pozdrav,
dani

Tudi jaz se strinjam, da je

Tudi jaz se strinjam, da je objavljanje takih situacij potrebno. Morda boš s tem komu prihranil ne le muke, ampak tudi kake poškodbe, ali celo kaj hujšega. Najceneje se je namreč učiti na tujih napakah oz. izkušnjah. Morda ne bi bilo narobe, če bi take "prigode" (izkušnje) začeli objavljati v Ikarju. Pošlji zgodbo uredništvu in jim daj idejo za stalno rubriko. Tudi jaz imam vsaj eno tako izkušnjo in kaže, da si bom vzel čas in nekaj o tem napisal. Mimogrede: jaz imam polek tanke vrvice in piščalke v sedežu tudi 5 metrov plezalnega štrika in sponki, ki sta ostali Majdi od vodniškega tečaja.

Jernej, pravilno, da si to

Jernej, pravilno, da si to napisal in objavil. Poznam kar nekaj primerov, ko se je stvar končala dobro, ker je bila komunikacija pri roki in tudi nekaj primerov, ko se je končalo tragično, ker se ni dalo poklicati zaradi tega, ker UKW postaja ali mobitel nista bila v dosegu ali pa sta bila prazna. Zavedati se je treba,da je predvsem pri poškodbah težko priti do raznih stranskih žepov na oblačilih, pa tudi do prostora za opremo zadaj v sedežu. Velikokrat je zaradi kakšnih notranjih ali zunanjih krvavitev zelo važen čas prihoda reševalcev.
Tudi nepoškodovan padalec brez možnosti klica lahko pride v komplicirano situacijo.
Torej še enkrat tisto, kar vseskozi ponavljam v društvenih obvestilih, na občnih zborih, ltd,...:
-v sedežu naj bodo pripomočki za reševanje (vrv, žagica, klešča, piščalka, prva pomoč, temperaturna Alu folija)
-UKW postaja in mobitel naj bosta na dosegu obeh rok